»Vse se dogaja v pisanju. Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav veliko, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči.«

»Veliko je pesnikov, ki imajo dovolj poguma, da se zazrejo v prepad, a zelo malo je tistih, ki imajo dovolj poguma, da se soočijo s srečo in pišejo o njej, in to je tisto, česar sem si želel biti sposoben v svojem pisanju.«

»Vse, ali pa vsaj ogromno tega, kar sem napisal nekje od 18. do 25., mogoče celo do 30. leta, je preobteženo, preambiciozno v napačnem smislu.«

»Izgubljati čas, to je moj poklic, / in je čar v tem, da izgubiš, kar ni tvoje.«

»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Pa se mi je porodila misel, zakaj ne bi ustvaril nečesa v detektivskem žanru, kar sem si že dolgo želel.«

»Knjiga ni sponzorirana od nikogar, zato sem lahko v njej povedala vse, kar mi je ležalo na duši.«

»V vojnem poročevalstvu ne doma ne v tujini že desetletja ni nič glamuroznega, in to še zdaleč ni ugleden poklic.«

»Odločil sem se, da ne bom več pisal romanov, in da če torej pišem, pišem iz sebe in o sebi, o tem, kar se dogaja okoli mene.«