»Veliko je pesnikov, ki imajo dovolj poguma, da se zazrejo v prepad, a zelo malo je tistih, ki imajo dovolj poguma, da se soočijo s srečo in pišejo o njej, in to je tisto, česar sem si želel biti sposoben v svojem pisanju.«

»Vse se dogaja v pisanju. Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav veliko, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči.«

»Izgubljati čas, to je moj poklic, / in je čar v tem, da izgubiš, kar ni tvoje.«

»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Pa se mi je porodila misel, zakaj ne bi ustvaril nečesa v detektivskem žanru, kar sem si že dolgo želel.«

»Knjiga ni sponzorirana od nikogar, zato sem lahko v njej povedala vse, kar mi je ležalo na duši.«

»V vojnem poročevalstvu ne doma ne v tujini že desetletja ni nič glamuroznega, in to še zdaleč ni ugleden poklic.«

»Odločil sem se, da ne bom več pisal romanov, in da če torej pišem, pišem iz sebe in o sebi, o tem, kar se dogaja okoli mene.«

»Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«